Blog

V osmem mesecu starosti otroka se pojavi osem mesečna bojazen. Otrok je do 8 meseca prepričan, da sta on in mama eno. Pred tem ga ni strah, da bi ga lahko mama zapustila. Tako se otrok ne sprašuje ali je mama ob njem, seveda je. Pri osmih mesecih otrok prvič spozna, da sta z mamo ločena, kar pomeni, da lahko mama gre in ga zapusti. To predstavlja za otroka velik razvojni skok, ki pa obenem prinese s seboj veliko strahu, saj so dojenčki pri tej starosti še vedno fizično in čustveno odvisni od mame. 

Otroka postane neizmerno strah. Strah, da bo ostal sam in si želi neprestano mamine bližine, zato noče spati sam, se je oklepa, noče biti z nobenim drugi kot z njo. 

Težave lahko nastanejo, če mama ne posluša te otrokove potrebe in ga odriva ali celo gre stran na "skrito", brez, da bi otroku to povedala. Dojenček pri tej starosti nima še razvitega občutka za čas, zato ga postane strah, ker ga je mama očitno zapustila, je ni in ne ve če se bo sploh kdaj še vrnila. Seveda se bo mama vrnila, a otrok tega ne ve. Lahko se postavimo v njegovo kožo. Kako bi se mi počutili, če bi bili sami z otrokom, ga bi pustili na varnem in odšli v drugo sobo. Ko bi se vrnili, otroka ne bi bilo nikjer, ne tam kjer smo ga pustili in niti druge je v stanovanju. Postalo nas bi zelo strah za otroka, verjetno bi občutili paniko in bi se nam porajale najhujše misli. Podoben strah doživlja tudi otrok. 

Če mama zadovoli to otrokovo potrebo, osem mesečna bojazen precej hitro mine. Postopno bo spoznal, da mama tudi, če lahko gre, je še vedno z njim, ga ima rada in bo še naprej skrbela zanj. Tudi če je ne vidi ali je ni za določen čas se bo vrnila. To spoznanje otroka pomiri in ne bo več potreboval biti stalno ob njej. 

V primerih ko pa mama ne prisluhne tej otrokovi potrebi in ne pustil, da je otrok stalno ob njej ali celo odide brez, da bi mu to povedala, se še bolj oklepajo mame. Saj spoznajo, da mama gre, izgine in jih pusti same. Lahko postanejo prav obsedeni z njo in se jočejo, derejo vsakič, ko gre stran ali je ne vidijo. 

Otroku lahko pomagamo tako, da mu povemo na njemu razumljiv način kdaj se vrnemo. Otroci nimajo občutka za uro, vendar zelo dobro razumejo, da "se bo mama vrnila po kosili". V tem primeru, se morate res vniti po kosilu in je mogoče smiselno, da se uskladite z osebo, ki skrbi z otroka v vaši odsotnosti. 

Priporaočljivo je, da preden greste seveda pozdravite otroka, poveste kdaj se vrnete, pa tudi če bo šele po večerji, in odidete. Nima smisla, da odhod podaljšujete v nedogled, ker se bo verjetno, otrok prej pomiril, ko vas ne bo.  

Nekateri otroci imajo bolj izraženo to bojazen, drugi pa manj. Spoštovati pa moramo otrokove potrebe po bližini in kontaktu. Otroci hitro rasejo in kmalu nas ne bodo toliko potrebovali.