Blog

Erik Bern je prvi opisal igre, ki jih občasno vsi igramo. Da bi te igre razumeli, moramo najprej razumeti dramski ali Karpmanov trikotnik. V tem trikotniku lahko posameznik prevzame vlogo preganjalca, žrtve ali rešitelja. Nobena od teh pozicij ni »zdrava«, saj oseba, ki prevzame vlogo žrtve, ni tako brez moči in nebogljena, kot bi se zdelo na prvi pogled. Tudi vloga rešitelja ni pozitivna, saj želi posameznik pomagati zaradi sebe, ker bo tako prejel pohvalo, občudovanje ali drugo potrditev. Preganjalec pa se kaže kot nadvlada ali celo kot zloraba drugega. Na videz lahko tudi preganjalec počne stvari iz prijaznosti, vendar je pomembno, da se v ozadju skriva želja, da bi s svojim vedenjem nadvladal drugega. Tak primer je mama, ki s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo naredi otroka nemočnega in mu ne dovoli, da bi odšel od doma. Ljudje, ki se igrajo take igre, običajno prehajajo iz ene vloge v drugo. Zdrava pozicija nastopi takrat, ko oseba izstopi iz te igre in iz opisanih pozicij.

Izraz igra se v tem primeru nanaša na vzorec pogovora ali dejanj, ki v odnosih med ljudmi vodijo k predvidenemu cilju. Ljudje, ki so vključeni, se iger ne zavedajo (vsaj ne v celoti). Primer nam bo to bolj razumljivo prikazal.

Zelo pogosto zasledimo igro: »Da, ampak...«

Oseba A je brezposelna in išče službo, vendar je ne more najti – vloga žrtve.
Oseba B bi ji želela pomagati – vloga rešitelja.

Pogosto začenjajo pogovor tisti, ki so v vlogi žrtve. To je vaba, ki jo ena oseba vrže drugi; mogoče jo bo druga oseba zagrabila in se bo igra začela, v nasprotnem primeru pa bo igra zamrla sama od sebe.

Oseba A: Iščem službo kot računovodja in je ne dobim...
Oseba B: Si poslal življenjepis na občino, šole, ...?
Oseba A: Da, ampak službo lahko dobiš samo, če imaš zveze, jaz pa jih nimam.
Oseba B: Si mogoče poskusil v privatnem sektorju?
Oseba A: Da, ampak je kriza in ne zaposlujejo.
Oseba B: Kaj pa prekvalifikacija?
Oseba A: Da, ampak nimam denarja za šolo.
Oseba B: Kaj pa, če bi odprl svoje podjetje?
Oseba A: Da, ampak nimam poslovnega prostora in denarja za zagon posla.
Oseba B: Kaj pa kakšno nižje plačano delo npr. v trgovini, v gostilni, …
Oseba A: Da, ampak sem študiral in je škoda vse moje znanje metati v nič.
Oseba B: A si poskusil poiskati službo v večjem mestu.
Oseba A: Da, ampak...

Taka igra lahko traja zelo dolgo, dokler se eden od dveh igralcev ne naveliča. V tem primeru pride do preobrata in običajno se zgodi eden izmed teh dveh scenarijev:

Scenarij 1.: Oseba A spremeni pozicijo in se iz žrtve premakne v pozicijo preganjalca. Drugo osebo začne obtoževati v smislu: »Vse sem naredil, kar si mi rekel, pa nič mi ni pomagalo.« lahko pa celo stopnjuje igro in začne žaliti in zmerjati drugega: »Tvoji nasveti so neuporabni! Ti si kriv, da ne morem najti službe.«

Scenarij 2.: Oseba B spremeni pozicijo in se iz rešitelja premakne v pozicijo preganjalca. Potiho, v sebi ali pa naglas izreče: »Potem pa ostani brezposeln.« ali stopnjuje igro v »Crkni!«.

V obeh primerih pride oseba A do svojega, to je, da lahko nadaljuje s svojo pasivnostjo brez občutkov krivde in odgovornosti za nastalo situacijo.

Igro »Da, ampak...« se lahko igramo seveda tudi na drugih področjih, ne samo pri iskanju zaposlitve. Vsem pa je skupno, da se oseba v vlogi žrtve vede nemočno, čeprav dejansko to ni. Odgovornost in rešitve za svoje težave prelaga na druge. Iz igre se osebi lahko rešita tako, da ena ali obe izstopita iz dramskega trikotnika – iz pozicij preganjalec, žrtev, rešitelj. V primeru, da iz igre izstopi samo oseba B, se bo igra zaključila, verjetno pa si bo oseba A poiskala drugo osebo na katero bo lahko prenesla svojo odgovornost in neuspehe.

Vir:
Bern, E. (1964). Katero igro igraš? Sinesis

Že objavljeno v Slomediji, 21. aprila 2015