Blog

Najstniki nas občasno s svojim vedenjem spravljajo v obup, starši se počutimo nemočni, saj pogosto ne vemo, kako najboljše reagirati na njihovo neupoštevanje pravil ali celo nevarno vedenje. Dobro je, da se starši na njihove vedenje odzovemo pravilno, odgovor kako, pa je zelo kompleksen, saj se od najstnika do najstnika in tudi odvisno od samega vedenja lahko razlikuje.

V literaturi opažam vedno pogosteje, da se uporablja izraz posledice namesto kazni; pogosto pa je to samo lepši izraz za enako ravnanje. Po mojem mnenju je bistvena razlika med kaznijo in posledico ta, da pri posledicah nosijo odgovornost mladi. To pomeni, da je sam odgovoren, da poskrbi za svoje napake in da jih odpravi. Seveda je dobro, da so mladostniku pravila dobro poznana in tudi kaj sledi, če bo kršil ta pravila npr. glede nočnih izhodov. Tu pa nastopijo velike razlike tudi med psihologi, eni namreč zagovarjajo, naj imajo mladostniki jasne posledice oz. kazni za svoje ravnanje npr. če pridejo po uri domov, bodo naslednji teden morali prihajati domov eno uro prej. Drugi psihologi pa zagovarjajo stališče, da je dobro, da mladostniki sami nosijo odgovornost in krivdo za svoje ravnanje. Eden od teh je Jesper Juul, ki zagovarja, naj mladostnika ne kaznujmo, če pride pijan domov, ampak se empatično in razumevajoče vedimo do njega, saj bomo tako »pritisnili« na njegovo slabo vest in občutek krivde. S tem pa bomo v njem razvijali notranjo kontrolo, ki bo delovala tudi, kadar nas ne bo zraven.

S posledicami bomo hitro dosegli, da se bodo mladostniki obnašali kot želimo, vendar bodo s tem vedenjem prenehali v trenutku, ko ne bo posledic. Klasičen primer so alkohol in večerni prihodi domov: če mladostni ve, da bo imel posledice zaradi opitosti in poznega prihoda domov, se bo držal pravil, ko pa bo vedel, da ga ne morete kontrolirati, bo zelo verjetno prekoračil vse meje. V primeru da se odločite, da boste igrali na njegov občutek slabe vesti, razvijanje notranje kontrole in odgovornosti bo sicer na začetku veliko več neprimernega vedenja, s časom pa bo upadlo.

Redko, kadar mladostniki ogrožajo svoje življenje, pa je dobro, da postavimo trdne meje in od njih ne odstopamo. Sicer s tem tvegamo, da bo mladostnik odšel iz našega življenja, pogosto pa je to tudi edina rešitev, ki jo imamo, da ga obvarujemo. Mama je v obupu zaklenila svojega sina v hišo in spala z njim, ker se je zasvojil s heroinom. S tem mu je preprečila, da bi ponovno prišel do droge. Seveda je tvegala, da bo sin zbežal in se ne več vrnil, dosegla pa je to, da njen otrok že več kot 20 let abstinira. Po drugi strani pa poznam starše, ki svojemu otroku niso postavili mej in se je vsak teden napil do nezavesti.

V večini primerov je dobro, da z mladostniki ne greste »na nož«, saj boste izgubili. Zaradi separacije in individualizacije se bodo mladostniki upirali vsemu, kar jim boste povedali, še bolj pa, če jim boste to ukazali. Zaradi tega je veliko boljše, da se z najstnikom pogovorite, pomembno pa je, da gre res za dialog in da ne skušate uveljaviti svojih zamisli ali ga celo grajati. Poslušaje mladostnika, zakaj je določeno stvar naredil oz. ni naredil in poslušajte, kako se je ob tem počutil. Povejte mu tudi, kako je bilo vam ob tem, da vas je bilo mogoče strah za njega ali da ste tako jezni, da bi ga najraje utopili v žlici vode. Mogoče lahko tudi delite, kako je bilo vam v njegovih letih in tudi kakšne napake ste naredili sami. Večina mladostnikov to ceni.

Pogosto poskušam starše prepričati, naj mladostnikom ne odvzamejo tistih aktivnosti, ki jih veselijo. Ko oseba pride v terapijo, najprej začneva s tem, da ponovno zgradi vire, kar enostavno pomeni, da se oseba ponovno udeleži tistih aktivnosti, ki mu dajejo veselje in energijo. Enako velja za mladostnike, ki bodo lažje zdržali v šoli ali se učili predmeta, ki ga ne marajo, če bodo imeli obenem aktivnosti, ki jih napolnijo z energijo.

Žal mi je, da vam ne morem dati enoznačnega odgovora, kaj je prav in kaj ne, a to je tudi čar vzgoje. Starši rasemo in se razvijamo skupaj z našimi otroki in če imamo več otrok, se bomo drugače obnašali tudi glede na otroka, ki ga imamo pred sabo.

Viri:
Juul, J. (2009). Družine z najstniki. Ko vzgoja odpove. Didakta

Že objavljeno v Slomediji 17.5.2016