Blog

Pogosto slišimo majhne otroke, ki rečejo: »Sovražim te!« To v tistem trenutku tudi dejansko mislijo. Dogaja se, ker otroci delijo svet na belo in črno, dobro in slabo. Dobri deli so tisti, ki so za otroka sprejemljivi, slabi pa tisti, ki so nesprejemljivi in boleči. Otrok ni še sposoben integrirati, združiti in razumeti, da je ista oseba lahko hkrati dobra in slaba.

Enako se obnaša tudi do drugih ljudi. Mamo na primer razdeli na dobro vilo - to je tista ljubeča mama, ki ga ima rada, ga boža in mu posveča pozornost, ter na hudobno čarovnico - to pa je tista mama, ki mu postavlja meje, ga graja in ne dovoli, da bi otrok počel vse, kar želi. Odrasli vemo, da je to ista oseba in da imamo vsi tako dobre kot slabe lastnosti, otroci pa niso sposobni združiti v eni osebi teh nasprotujočih delov tako pri sebi kot pri drugem. Enako kot tega otrok ne more narediti z mamo, tako ne more storiti s svojimi nasprotujočimi si deli. Ko je poreden, se počuti popolnoma slab, ko pa je dober, je pri sebi popolnoma dober. Prav zaradi tega se otroci pogosto samo-kaznujejo npr. tepejo se ali butajo z glavo ob tla. S tem vedenjem želijo kaznovati sebe, ker so prepričani, da so si fizično kazen zaslužili, saj so popolnoma slabi.

Izbruh kot »Sovražim te« je ponavadi povezan z občutki jeze. Otrok je jezen na drugo osebo, ker mu ta nečesa ne dovoli ali mu ne more dati tega, kar si otrok želi. Svojih telesnih in čustvenih občutkov otroci še ne znajo uravnavati in jih izražati na socialno sprejemljiv način, zato imajo podobne izjave. Otroku lahko pomagamo tako, da njegovo čustvo poimenujemo, na primer: »Jezen si, ker ne smeš pojesti dveh sladoledov«. S tem bomo otroku pomagali pri prepoznavanju lastnih čustev in pri njihovem poimenovanju. To pa seveda ne pomeni, da lahko vedno dobi vse, kar si želi.

Združevanje slabih in dobrih delov sebe in druge osebe v celoto je pomembna razvojna naloga, ki jo morajo posamezniki doseči v otroštvu, saj se sicer lahko razvijejo patologije, kot so mejna ali narcisistična osebnostna motnja. Odrasli lahko otroku pomagamo, da združi te nasprotujoče si dele sebe. Ko izreče »sovražim te«, je pomembno, da tega ne vzamemo kot žalitev, ampak upoštevamo, da je to samo določena faza razvoja. V tistem trenutku moramo »zdržati« in ostati mirni. Nobena skrajnost ni dobra: otroka ne grajajmo, ker si je drznil reči, da smo slabi, tudi se ne opravičujmo zaradi svojega vedenja, ker to bi ne bilo v redu. Pogosto se dogaja, da se otrok sam od sebe pomiri in se potem vrne k nam in pove, da ni res, da nas sovraži, pač pa nas ima rad. To pomeni, da je sam pri sebi prešel iz občutka, da smo slabi, v drugo nasprotje, da smo dobri. Ko mi ohranimo odnos do otroka - ti si v redu in te imam še vedno rad, tudi če si mi rekel, da me sovražiš - bo otrok hitreje in lažje združil nasprotujoče si dele sebe. Vsi starši se občasno jezimo na otroke in v tistih trenutkih lahko tudi povemo, da smo na otroka jezni, vendar ga imamo še vedno radi.

Otroci se veliko učijo na podlagi posnemanja, zato je dobro, da otroku povemo in pokažemo, da smo lahko istočasno ljubeči in žalostni, da smo lahko jezni in obenem ohranjamo spoštovanje do sebe in drugega, da se znamo opravičiti, ko naredimo nekaj narobe. Otroku predstavljamo model, ki ni samo dober ali samo slab, ampak oboje istočasno. Tako otroku pomagamo, da združi nasprotujoče si dele sebe in razvije o samem sebi celostno sliko.

Osebe, ki niso v primernem razvojnem času naredile integracije dobrih in slabih delov sebe v celoto, se srečujejo z zelo velikimi medosebnimi težavami. Po navadi so taki posamezniki do ljudi zelo ambivalentni, enkrat jih »vlečejo k sebi«, drugič jih »porivajo stran«. Po eni strani si želijo bližine drugega, po drugi pa se te bližine bojijo. Taki posamezniki druge idealizirajo; saj ko so dobri, bodo imeli pred očmi samo dobre in pozitivne lastnosti. Ko pa pride do obrata, bo druga oseba postala popolnoma slaba in bodo zanikali vse, kar je bilo pri njej dobrega. Življenje ali delo z osebo, ki ni združila nasprotujočih delov sebe, je lahko zelo utrujajoče, saj nikoli ne vemo, kako se bo obnašala. Pogosto pa imamo občutek, da nas z eno roko boža, z drugo pa daje klofute.

Poskušajmo ohraniti samospoštovanje do sebe tudi v tistih trenutkih, ko nam nekaj ne uspe ali ko naredimo napako. Ohranimo občutek, da smo vredni in pomembni, tudi če nam ne gre vse po načrtih.

Slika: Wong Mei Teng

Že objavljeno v Slomediji, 5.maja 2015