Blog

Je nekaj narobe z mano, če hodim k psihoterapevtu ali psihologu

Mit. Nekateri  menijo, da moraš imeti postavljeno diagnozo, da poiščeš psihoterapevtsko pomoč npr. depresijo, bipolarno motnjo, mejno osebnostno motnjo, anksioznost, ... a pogosto se ljudje odločajo za terapijo, ker so se znašli v težki situaciji. Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko potrebuje psihološko pomoč in podporo. Pogoste situacije, ki privedejo, do tega so smrt otroka, smrt v družini ali smrt partnerja, ločitev, težave z zanositvijo, ekonomska kriza, prometne ali druge nesreče, ... Poznamo veliko življenjskih dogodkov, ki nas lahko popolnoma strejo in omajajo naše ravnovesje, to pa še ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. Pogosto se sami izvlečemo iz življenjskih kriz, ne pa vedno. 

Psihoterapija traja več let

Ni nujno. Poznamo dolge in kratke terapije. Kot že samo ime pove kratke terapije trajajo omejen čas, običajno 10 ali 20 srečanj in so namenjene odpravljanju simptomov ali pa reševanju trenutne stiske. Dolge terapije pa so namenjenemu globinski obravnavi, reševanju hudih in dolgotrajnih travm. Oseba se sama odloči kaj želi doseči v terapiji in cilj lahko med terapijo tudi spremeni. Poleg tega, ko želi, lahko zaključi s terapijo. Običajno se s terapevtom dogovorita še za 3 srečanja, da se terapija primerno zaključi.  

Pri psihoterapiji moram ležati na kavču 

Klasična psihoanalitska terapija je res predvidevala, da klient leži na kavču, terapevt pa je sedel za njim, izven njegovega zornega kota. Sodobne psihoterapevtske šole so to spremenile in klient in terapevt sedita drug nasproti drugega. 

Psihoterapevt je zavezan k molčečnosti

Resnica. Psihoterapevti smo zavezani k molčečnosti in ne smemo povedati kdo obiskuje terapijo in kaj nam klient pove v terapevtskem procesu. Izjema je samo takrat, ko nas skrbi, da klient ogroža svoje življenje ali življenje drugega.

Terapevta zanima samo vaš denar

Mit. Če bi terapevta zanimal samo denar, bi izbrali drug poklic s katerimi lahko bolje zasluži kot s psihoterapijo. Večina psihoterapevtov globoko spoštuje človeka in ima višje poslanstvo v življenju.  

Ne potrebujem terapevta, saj imam prijatelje

Mit. Socialna mreža in prijatelji so seveda zelo pomembni, predvsem v stresnih obdobjih. Prijatelji nudijo podporo, toplino in ljubezen, ki je neprecenljiva. Terapija pa je različna od prijateljskega odnosa. Terapevt je strokovnjak, ki se je leta izobraževal za diagnosticiranje in obravnavo kognitivnih, čustvenih, vedenjskih in medosebnih težav. Poleg tega prijatelji pričakujejo obojestransko pomoč in podporo, pri terapiji pa je vsa obravnava namenjen samo klientu. 

V terapiji se lažje odpremo, saj posameznik noče prizadeti prijateljev oz. predstaviti sebe ali druge v slabi luči. Pogosto olepšamo dogodke, saj vemo, da bi lahko resnica ali komentarji prizadeli naše prijatelje. 

Terapevt nas bo tudi lažje soočil z določenimi dejstvi, ki jih sami nočemo videti in pri tem ne bo tvegal, da bi izgubil prijateljstvo. 

Ne nazadnje je terapevt z zakonom obvezan k molčečnosti (razen za nekatere izjeme). 

Terapevti so izbrali ta poklic, zato da zdravijo svoje težave

Večina terapevtov ima določen osebni razlog, da je izbrala ta poklic, to je lahko pozitivna izkušnja s svojo terapijo ali interes za psihološko dogajanje v posamezniku ali pa želja po pomaganju drugim, ... Ne glede na to kaj je posameznika privedlo v ta poklic, vsi imamo cilj pomagati klientu. Vsi tisti, ki nimajo te prioritete, ne bi bili uspešni ali zadovoljni v tem poklicu.

Vsak terapevt pa je različen, v primeru da se ne ujamete z nekim terapevtom, lahko poiščete drugega, ki vam bo bolj ustrezal. 

Tisi, ki obiskuje terapijo je slabič

Pomislite iz drugega zornega kota. Oseba, ki obišče zdravnika, ker je bolna, je slabič? Ali oseba, ki hodi v šolo, ker bi se rada naučila, je slabič? Seveda ne. 

Pogosto gledamo na tiste, ki imajo čustvene težave, kot na ljudi šibkega karakterja. Vendar to, da ne rešimo naših težav, je dejansko znak šibkosti. Že to, da prosimo za pomoč, je znak, da imamo energijo in da se želimo pobrati iz težav. Pogosto je pasivno vztrajanje v težavah, znak da smo šibki. 

Lahko pa pomislite tudi na vse tiste uspešne posameznike, ki so poiskali psihološko pomoč (npr. športniki, Nobelovi nagrajenci, managerji)

Terapija je predraga

Pogosto je prav cena terapije vzrok, da se ljudje ne odločajo za terapijo. Obstaja pa tudi brezplačna terapija preko koncesije, lahko pa se obrnete tudi na terapevta v treningu, ki ima nižjo postavko. Po drugi strani pa imamo terapevte, ki imajo visoko ceno, drugi pa prilagajajo svojo tarifo glede na prihodke oz. ekonomske možnosti klienta. 

Vsekakor pa moramo gledati na terapijo, kot na investicijo v našo bodočnost in dobro počutje. Pomislite koliko denarja porabimo, da si zagotovimo kratkotrajno zadoščenje npr. drag avto, obleke, večerje, počitnice in darila; v primerjavi z delom na sebi, s čustvi, mislimi in vedenju.