Blog

Pogosto srečujem starše, ki so presenečeni nad vedenjem svojih otrok, ko ti stopijo v mladostniško obdobje. Otroci naenkrat postanejo jezikavi, ne vodljivi, nespoštljivi, se upirajo vsemu. Najstniki dobesedno skačejo čez sesalec, ki so jim ga starši nastavili kot sporočilo: »Posesaj dnevno!« Te spremembe ne nastanejo zaradi hormonov, temveč zaradi razvoja možganov. Pomembno je razumeti, da so te spremembe naravne in potrebne za to, da se mladostnik lahko razvije v zdravega odraslega. Za ohranjanje kvalitetnega odnosa med člani družine pa je potrebno spremeniti način vzgoje in predvsem ohraniti z najstniki odprt dialog in kontakt.

Kar predstavlja v mladostništvu »težavo« je v tem obdobju obenem tudi moč. Odrasli pogosto trdimo, da smo zapadli v rutino, da se počutimo ujete in prazne. Izgubili smo zagnanost za iskanje novega, zdolgočaseni smo zaradi vedno enakega početja. Poleg tega se nam zdi, da imamo premalo družbenih vezi in stikov, počutimo se osamljene in same. Taka zdolgočasenost lahko povzroči brezvoljnost ali celo depresijo. Življenjskih težav se lotevamo rutinsko, domišljija in ustvarjalnost pa splavata po vodi. Ko odrasli izgubimo moč mladostnikove psihe, lahko izgubimo vitalnost in življenje izgubi smisel.

Če se družite z najstniki, ste pogosto priča smehu, tudi histeričnemu veselju. Včasih tudi joku. Čustveni naboj prinaša veselja in seveda tudi žalost. Če se družite z odraslimi, večinoma slišite samo resne pogovore. Življenje je resno, toda v svoje življenje lahko vnesemo tudi veselje in humor. Pomembno je, da odrasli ohranimo štiri značilnosti mladostništva: moč iskanja novega, vključitev v družbo, čustveni naboj in ustvarjalno raziskovanje. Včasih je življenje tako težko, da nam je lažje izklopiti te bistvene vidike vitalnega življenja in delovati v »avtopilotu«. Težava pa je v tem, da bo življenje kvečjemu napornejše, če si dovolimo izgubiti vitalnost.

Lahko se zgodi, da med starši in mladostniki nastanejo napetosti, ker starši globoko hrepenijo po mladostniških značilnostih, ki so jih sami že izgubili. Če sami izgubimo čustven naboj, se namreč lahko ob najstnikih počutimo ogrožene. Če nismo vključeni v družbo, se ob najstnikovem družabnem življenju lahko počutimo odrinjene. Včasih nas tisto, kar vidimo pri drugih, spominja na to, kar pri sebi pogrešamo in zato postanemo nesrečni, razočarani, jezni in žalostni. Včasih starši ne prenesejo nekaterih potez otrokovega značaja, saj jih spominjajo na nekaj, kar jih moti pri njih samih.

Odrasli se lahko nekaterih stvari učimo od mladostnikov, ki nas opominjajo, kaj vse bi morali v življenju izkusiti. Podobno se morajo mladostniki učiti od odraslih, saj odrasli pripovedujejo o svojih izkušnjah in tako pomagajo mladostniku k samostojnosti.

Pomembno je, da starši sprejmemo čedalje bolj omejeno vlogo, ki jo imamo v otrokovem življenju in to, da morajo težave vse pogosteje reševati sami, tudi če bi jim mi radi pomagali. Nikakor ne smemo mi sami početi teh stvari, kljub svoji dobronamernosti, temveč moramo biti ob svojih mladostnikih samo prisotni. Važno je, da z najstniki ohranimo dialog in kontakt, sicer bomo še bolj izrinjeni iz njihovega sveta. Ne moremo pa od njih pričakovati, da nam bodo povedali vse, če jih bomo takoj začeli kregati, kaznovati ali jim vzbujati občutke krivde. Seveda to ne pomeni, da mladostnik lahko počne vse, kar želi ali da bo prejel celo »nagrado« za svoje neprimerno vedenje. Kot primer vzemimo šolo. Če bo mladostnik dobil negativno oceno in bo vedel, da ga čaka doma kazen, bo zelo verjetno začel skrivati svoje šolske (ne)uspehe. To pa lahko privede do nabiranja negativnih ocen, dokler bo mogoče prepozno in mladostnik ne bo mogel več popraviti ocene pri večini predmetov. Če bi omogočili odprt dialog, pa bi lahko težave reševali že sproti.

V mladostništvu se začenja vloga staršev vedno bolj spreminjati. Kot starši imamo poleg tega še težavno nalogo, kaj storiti, ko se jim kaj zalomi ali ko se soočajo z odločitvami: ali bi spregovorili ali molčali, omejili ali dovolili, nadzirali ali tolažili. Za starše je najpomembnejše, da spletejo mrežo odnosov, v katerih imajo oporo, saj so tako bolj odprti in z mladostniki lažje shajajo. Če mladostnik odrašča v vaški skupnosti, se v času odmika od staršev navadno najdejo drugi odrasli, ki mu lahko zagotavljajo varnost in povezanost.

Že objavljeno v Slomediji 23. marca 2016 

Viri:
Siegel, J. D. (2013). Vihar v glavi. Družinski in terapevtski center Poglede.