Blog

Sama sem prepričana, da so stari Grki zelo dobro poznali psihologijo, ki so jo opisali v svoji mitologiji. Zaradi tega vam na koncu rubrike posredujem v branje odlomke iz zgodbe o Narcisu. V mitu o Narcisu lahko najdemo vse elemente narcisistične osebnosti, ki je v današnji družbi zelo pogosta.

Narcisi dajejo vedno v ospredje najprej sebe: jaz in samo jaz. Ti posamezniki so prepričani, da so najboljši in najlepši, imajo nerealno visoko prepričanje o svoji pomembnosti in globoko potrebo, da jih drugi občudujejo. Posamezniki z narcisistično osebnostno so prepričani, da so več vredni od drugih ljudi in imajo zelo malo spoštovanja do čustev drugih. Vendar pa pod to samozavestno masko najdemo zelo krhko samopodobo, ki je zelo občutljiva tudi na najmanjšo kritiko.

Narcisisti imajo torej napihnjeno samopodobo, obenem pa so zelo krhki, saj je nasprotje njihove visoke samopodobe zelo nizko samospoštovanje. Do sebe so zelo zahtevni in do svojih napak nepopustljivi. Narcisističnemu posamezniku bo tudi zelo blaga kritika nesprejemljiva, saj mu predstavlja grožnjo. Za te ljudi je dovolj dobro samo popolno in najboljše, seveda pa teh standardov nihče ne more doseči, niti oni sami. Na najmanjšo kritiko se odzovejo z agresivnostjo in skušajo svojo krhko in napihnjeno samopodobo ubraniti na vsak način.

Ko je govor o narcisistih, se pogosto spomnim te šale: narcisist dolgo govori o sebi, potem pa se nenadoma ustavi in vpraša sogovornika: »Dovolj o meni, povej mi, kaj pa ti misliš o meni?« V primeru, da nekdo neprestano govori o sebi in potrebuje veliko pozornosti ter potrditev, je možno, da ima narcisistično osebnostno motnjo. Drugi znak za narcisiste je njihov občutek, da imajo vedno prav, da vedo več kot drugi ali da morajo biti vedno najboljši. Narcisistični posamezniki skrbijo za druge samo takrat, ko ti ljudje izpolnjujejo njihove potrebe ali pa jim služijo za doseganje določenega cilja. Od drugih ljudi pričakujejo, da jim bodo odzvanjali kot odmev in potrjevali to, kar oni sami govorijo in mislijo. V mitu o Narcisu lahko preberemo, da je edina oseba, katero je Narcis vsaj malo pustil blizu, Eho, ki je samo odzvanjala njegove besede. Narcisisti ne morejo živeti z nekom, ki ne misli enako kot oni in se z njimi ne strinja. Tudi v primeru, da druga oseba samo potrjuje njihove ideje, je to samo senca pristnega odnosa. Narcisi niso sposobni globljih ljubezenskih vezi, saj zanje nihče ni dovolj dober. Verjetno je že precej jasno, da vodi življenje z osebo, ki ima to motnjo, v čustveno stisko.

Narcisi lahko dobro funkcionirajo tudi z osebami, ki jim predstavljajo muzo. Tudi v tem primeru pa ne moremo govoriti o zdravem odnosu. Narcisi svojo muzo postavijo na piedestal in jo častijo, hkrati pa ni čustvene topline in med njima lahko obstaja samo platonska ljubezen.

V vsakemu človeku lahko najdemo narcisistične poteze ali določene značilnosti, ki se pojavljajo tudi pri tej motnji. Zaradi tega je pomembno, da razlikujemo, kako pogosto in kako močno se pri posamezniku take poteze pojavljajo.

Poglavitni znaki za narcisistično osebnostno motnjo so:

– občutek večvrednosti,
– pomanjkanje empatije,
– manipulacija in želja po kontroli drugega,
– zelo močna potreba po občudovanju,
– osredotočenost na svoje potrebe in ignoriranje potreb druge osebe,
– visoka agresivnosti,
– težave s sprejemanjem mnenj in kritik o lastnem vedenju.

Narcisistična osebnostna motnja se razvije v posameznikih, ki imajo zelo zahtevne in čustveno nedostopne starše. Starši verjamejo in pričakujejo, da bodo njihovi otroci nadpovprečno sposobni, najboljši, najbolj pametni, elitni umetniki itd., saj tako lahko starši sami žarijo v luči svojih otrok in se hvalijo z njihovimi uspehi. Pogosto so narcisistični posamezniki že v otroštvu čustveno zanemarjeni, saj so bili njihovi starši osredotočeni predvsem nase in na svoje potrebe ter niso znali zadovoljiti otrokovih čustvenih potreb. Taki starši so pogosto nihali med »biti lačen otrokove ljubezni« in ignoriranjem otroka. Zaradi tega so narcisi v sebi krhki. Svoje občutke manjvrednosti in nesposobnosti pa »prekrijejo« z napihnjeno in nerealno visoko samopodobo. Katera koli kritika jim zato predstavlja grožnjo, da bo njihova samopodoba uničena in da bodo za tem prišli na dan vsi občutki globoke manjvrednosti in žalosti.

Narcis in Eho

Videc Tirezija daleč slovel je po mestih aonskih,
ljudstvu dajal je odgovore, v njih se nikoli ni zmotil.
Vso resničnost njegovi prerokb je okusila najprej
sinja Liríopa, nimfa, ki v rečni jo strugi z valovi
Kéfisos nekdaj ovil je, ujeti ji storil je silo.
Nimfa prelepa tedaj je spočela in dečka rodila,
dečka, ki že tedaj si moral se vanj zaljubíti,
dala ime mu je Narcís. Na vprašanje, če fant bo dočakal
dolgo življenje in zrelo staróst, je videc odvrnil
s takšno prerokbo: »Če le ne bo samega sebe spoznal.«

Dolgo prerokba se prazna je zdela. Resničnost sta njeno
smrti oblika in blaznost, neznana dotlej, potrdili.
Kéfisov sin je k petnajstim letom še eno dopolnil,
zrasel v postavnega dečka, že videz je mladca izdajal,
mnogo je fantov, že mnogo deklet po njem koprnelo.
Vendar pod nežno lepoto se krila je trda oholost:
fant se ga ni smel noben, nobeno dekle dotakniti.

Ravno jelene je plašne podil v nastavljene mreže,
kar ga nimfa uzre, ki prva ne zna govoriti,
sama pa nikdar ni dolžna odgovora, Eho odmevna.

Nimfa tedaj ni bila samo glas, telo je imela,
usta zgovorna pa v isti namen je kot danes rabila:
z njimi iz vrste besed je vračala zadnje glasove.
To je bilo Junonino delo: le-ta bi že večkrat
v gori zasačila nimfe, pod Jupitrom njenim ležeče,
vèndar je Eho s klepetom nalašč zadržala boginjo,
dokler ni nimfa zbežala. Junona je to slutíla.
»Moč bom odvzela jeziku,« je rekla, »ki mene je ukanil;
le najkrajše glasove lahko boš z njim govorila.«
Grožnja izpolni se. Eho zdaj vselej, če govor končan je,
glas lahko podvoji, besede, ki sliši jih, vrača.

Komaj je Eho uzrla Narcísa, kako ves samoten
blodi po poljih, že zanj se je vnela, skrivaj mu sledila.
Bolj kot hodi za njim, bolj gori od njega bližine:
bolj ne razvnema se žveplo živahno v dotiku s plamenom,
ako ga siplješ in mažeš na smolnate bakle konico.
Kolikokrat že hotela je predenj s prijazno besedo,
z nežno ga prošnjo ganiti! A njena narava ji brani,
sama ne more začenjati prva; narava dovoli
le, da čaka besede, za njimi ponavlja glasove.

Nékdaj Narcís ja zablodil, tovarišev spremstvo je zgrešil.
»Je kdo pri meni?« je klical. »Pri meni,« mu Eho odvrne.
On obstrmi, na vse strani pogled svoj napenja,
»Pridi!« zavpije na glas. In »Pridi!« nazaj mu odkliče.
Spet se ozre. Nikogar ne vidi, ponovno zavpije:
»Kaj pred mano bežiš?« V odgovor spet isto zasliši.
On pa, prevaran od dvojnih glasov, zakliče spet: »Tukaj
prideva skupaj.« In Eho odvrne, kot nikdar nikomur
bolj iz srca bi ne mogla zaklicati: »Prideva skupaj!«
Sama uživa ob lastnih besedah, iz gozda odide,
o, kako njegov ljubljeni vrat bi rada objela!
On pa beži, iztrga se njenim objemom, in reče:
»Rajši umrem, kot da kdaj jaz tebi predam se v ljubezni!«
Eho odvrne samo: »Jaz tebi predam se v ljubezni!«

V gozd se umakne zavrnjena, z listjem obraz si prekriva,
sama živi v votlinah odmaknjenih; vèndar ljubezen
v srcu jo žge, od sramu in bolesti še bolj se razvnema.
Rane srca, ki ne dajo ji spati, telo ji sušijo,
mršavost kožo grbanči, in vsi telesni sokovi
v zrak se gubijo. Samo še okostje in glas ji ostane:
glas ji ostane enak, kosti spremenijo se v kamen.
V gozdu se skriva poslej, v gorah je nihčè več ne vidi,
vsi pa jo slišijo: glas je edino, kar v njej je še živo.

Prav tako kakor njo Narcís je zavračal vse druge,
nimfe gorá in sutdencev, še prej pa mladeničev vrsto.
Ena od žrtev njegovih povzdigne roké proti nebu:
»Naj tudi on bo zaljubljen in naj ne doseže ljubezni!«
Prošnjo njegovo pravično usliši ramnuntska boginja.
[…]
Voda je z lepo okolico k sebi vabíla Narcísa,
truden od lova in sonca ob njej si spočil je žêlel
žejo ugasiti. Medtem ga drugače zažeja: ko pije,
lastne lepote ga videz očara, brezsnovno podobo
vzljubi in misli, da vidi telo, kar odsev je telesa.
Sam pred seboj ostrmi, negiben na mestu obstane,
kakor kak kip, izklesan iz parskega belega kamna.
[…]
Sam za seboj nevede koprni, in sam si je sebi
predmet želja, in ogenj podžiga, ki sam v njem zgoreva.
Večkrat v varljiv tolmun pošilja poljube – v praznino,
večkrat si svoje roké, ki vrat bi rade objele,
v vodo pomoči – in vendar ne more v njej sebe doseči.
[…]
»Že bolečina mi jemlje moči, za moje življenje
časa le malo ostalo je; v cvetu mladosti ugašam.
Težka ni misel na smrt, bolečine se v njej pomirijo.
Rad bi samo, da ljubljeno bitje bi dalje živelo;
zdaj pa združena v srcih oba bova izdihnila hkrati«

To je dejal, ves iz sebe spet vrnil se k svoji podobi,
s sólzami vôdo skalil, tolmun vzvalovil, da obraz je
v njem potemnel; ko je videl, kako podoba izginja,
vzkliknil je: »Kam bežiš? Okrutnež, postoj, ne zapuščaj
mene, ki ljubim te! Ako ne smem, da tebe dotaknem,
naj te vsaj gledam! Dovoli, da hranim nesrečno ljubezen!«

V žalosti svoji obleko si strga od vrhnjega roba,
z marmorno belo dlanjo si prsi razgaljenje bije.
Prsi pod temi udarci nadevljejo rožno si barvo,
ravno tako kot jabolka z ene strani so še bela,
z druge rdeče obarvana; ali kot jagode gozdne,
preden povsem dozore, dobivajo barvo škrlatno.

Komaj tolmun se zbistril je in v njem je prsi zagledal,
ni več strpel. Kot na ognju lahkotnem začne se topiti
vosek rumen, kot jutranja slana pod sončnimi žarki,
ravno tako tudi on začne od ljubezni medleti,
ogenj, v notranjosti skrit, počasi ga žge in razjeda.
Barvo zgubi, ki v njej se je belo in rdeče mešálo,
ni več mladostne moči, lepote, ki z njo je očaral,
tudi telesa ni več, ki ga nékdaj ljubila je Eho.

V nimfi še svež je žível spomin, še jeza je tlela,
vendar ob tem jo sočutje ganílo je: kadar je čula
vzdihe njegove, še sama za njim je vzdih ponovila;
kadar mladenič nesrečni s pestmi po rokah se je tolkel,
zvoke enake udarcev s pestmi je vračala nimfa.

Zadnje njegove besede, ko gledal je vodó je, bile so:
»Joj, zaman ljubljeni deček!« Prav isto odmev je ponovil.
Zraven še »Zbogom« dodal – in Eho mu rekla je »Zbogom!«

Glavo nemočno Narcís povesil je v travo zeleno,
smrt mu oči je zatisnila, lastne lepote pijana.
V senc domovanje odšla je, a tam še zmerom je gledal
sebe v podzemskih vodah. Za njim so najade jokále,
bratu poklanjale kodre ostrižene, z njimi driade
v tožbah jokále so, njihov je jok ponavljala Eho.
Že so grmado pripravljale, bakle, pogrebna nosila,
toda telo je izginilo; našle namesto telesa
cvet so rumen, ki čašo obkrožajo beli mu listi.

Vir: Metamorfoze (Publij Ovidij Naso; prevod Kajetan Gantar, izšlo pri Mladinski knjigi)

Literatura:
Firestone, L. Narcissistic Relationships: The Perils of Loving a Narcissist. Psycalive
Ovidij Nado, P. Metamorfoze. Mladinska knjiga

Že objavljeno v Slomediji, 24. marca 2015