Pomen žalost
19. oktober 2015 ob 11:20
Kategorije :
Naš napor, da bi se izognili žalosti je skoraj instinktiven. Odrasli skušamo utišati jokajočega otroka z besedami: »Ne joči. Vse je v redu. Ne bodi žalosten«. Tako na nezaveden način prenašamo sporočilo, da ni v redu biti žalosten in da se moramo temu neprijetnemu čustvu izogibati. Raziskave pa, nasprotno, kažejo, da je žalost v našem življenju zelo pomembno čustvo. Zakaj nas je potem žalosti tako strah?
Pogosto žalost zamenjujemo z depresijo, žalost pa je, v nasprotju z depresijo, normalno čustvo, ki ga občuti vsak človek. Žalost občutimo ob izgubi ali celo ob drugih zelo pomembnih trenutkih, ko se počutimo povezani ali ob veselih dogodkih, ki dajejo našemu življenju smisel. Poznamo tudi izraz: solze sreče. Depresija pa se pojavi brez jasnega vzroka ali pa lahko izhaja iz nezdrave, neadaptivne reakcije na boleč dogodek. Ob depresiji se pogosto pojavljajo še čustva kot so sram, samokritika ali sovraštvo do samega sebe, vsa ta čustva pa bodo zelo verjetno negativno vplivala na konstruktivno reševanje težav. Vse skupaj bo privedlo do pomanjkanja energije in zmanjšanja občutka lastne vrednosti. Po drugi strani pa lahko žalost privede do tega, da se prebudimo.
Žalost je zelo pomembno čustvo, ki nas opozarja na to, kar nam je pomembno in kar nam daje v življenju smisel. Opozarja nas, da moramo svoje ravnovesje najti ponovno. Ponavadi, ko čustva prepoznamo in si dovolimo jih začutiti v njihovi polnosti na zdrav in varen način, se za tem počutimo bolj trdni, bolj pravi ter močnejši in odpornejši. Nasprotno pa zatiranje čustev lahko privede do prave depresivnosti.
V svojem življenju bomo neizbežno doživeli tudi boleče trenutke, ki izhajajo iz bolečih medosebnih odnosov, zavrnitve ali frustracije. Doživljamo eksistencialni strah, izgube, bolezni, staranje in smrt. Veliko ljudi tudi nosi s seboj žalost iz preteklih izkušenj in otroštva. Vsi smo v svojem otroštvu doživeli travmatične izkušnje, a smo bili premajhni, da bi jih lahko osmislili. Otroci so odvisni od drugih in lahko doživljajo jeznega ali nepozornega starša kot zelo zastrašujočega ali celo življenje ogrožajočega. Kot otroci nismo sposobni izraziti teh naših občutkov žalosti, bolečine in strahu. Če pa ni predelana, nosimo to bolečino s seboj. Lahko nas je strah celo, da bo doživljanje katere koli žalosti prebudilo spomine na zakopana čustva. Da se temu izognemo, se pogosto poslužujemo metod, ki smo jih razvili v otroštvu. Ti obrambni mehanizmi so bili v otroštvu nujni, v odraslosti pa so pogosto neprimerni in pomenijo neprilagojen način spopadanja z žalostjo. Na primer: izogibamo se globljim medsebojnim vezem, saj se bojimo, da nas bi druga oseba zapustila in ranila. Na tak način skušamo sami sebe obvarovati in si obenem ne dovolimo začutiti prijetnih čustev, kot so ljubezen in občutek pripadnosti.
Pogosto se ljudje poskušajo spopadati s čustvi tako, da zmanjšujejo njihov pomen, ali pa kot drugi ekstrem, da povečujejo njihov pomen in igrajo žrtev. Po navadi je najboljši način to, da si dovolimo enostavno začutiti žalost, začutiti, kako se to kaže v našem telesu in v naših mislih. Nenehno ponavljanje o žalosti ali samopomilovanje pa sta lahko zelo škodljiva. Če pa si dovolimo začutiti avtentično žalost za resnične izgube v našem življenju, bodo čustva prihajala v valovih. Vsak val bo imel svoj vrh, ko bo čustvo najbolj bolelo, potem pa bo počasi minevalo. Vsak val pa bo manj intenziven in manj boleč. Vsa bolečina sicer ne bo nikoli izginila, lahko pa se naučimo zaznavati, kdaj se bo spet povečala in kako lahko z njo živimo kvalitetno življenje, v ravnovesju s samim seboj.
Ko si dovolimo občutiti čustva na varen in primeren način, bodo tudi naše izbire boljše in naše življenje bo imelo cilj in smisel. Naučiti se moramo sprejemati naša čustva, saj nam ona omogočajo, da se povežemo s tem, česar si želimo, in s tem, kar ljubimo.
Viri:
Firestone, L. The Value of Sadness; http://www.psychalive.org/