Blog

Petletni sin je padel in si prebil obrv. Morali so ga šivati. Po posegu, medtem ko smo čakali na izvide, se je začel tresti, tresel se je od glave do pet. Za sekundo sem pomislila, da bi ga stisnila k sebi in skušala ustaviti tresenje. Potem pa sem se spomnila znanja, ki ga imam o predelovanju travme in se z olajšanjem spomnila, da je tresenje v redu, da je tresenje zaželeno in znak, da se naš živčni sistem normalno odziva. Takrat sem se zavedela, kako pogosto lahko neko normalno in zdravo telesno reakcijo na travmo, razumemo kot težavo.

Seveda je bilo mojega sina strah: med šivanjem so ga obkrožali 4 v modro-zeleno oblečeni ljudje, z maskami čez usta, v oči mu je svetila močna svetloba. Potem pa so mu prekrili obraz in še tisto malo informacij in kontrole, ki jo je imel, je izginilo. V tistem trenutku je bila njegova naravna biološka reakcija boj ali beg, v njegovem telesu se je pospešeno začel izločati adrenalin. Obenem pa je moral ostati čisto pri miru, saj so ga morali šivati in če tega ne bi zmogel, bi ga fizično držali pri miru. Njegovo telo je otrpnilo. To je tako, kot če bi pri avtu naenkrat hkrati pritisnili na plin in zavoro. V njegovem telesu so se sprožili mehanizmi za boj in beg, ker pa to ni bilo mogoče, še mehanizmi s katerimi je zmrznil in otrpnil. To je podobno kot pri antilopi, ko jo tiger ulovi. Ona pa se dela mrtvo, v upanju, da jo bo tiger izpustil in da ji bo to omogočilo beg. Če antilopi beg uspe, se bo po tej nevarni izkušnji začela tresti. S tem bo sprostila zastalo in odvečno energijo. Podobne mehanizme najdemo tudi pri človeku; tresenje po travmi, je znak, da je oseba začela s predelovanjem travme in da sprošča zastalo energijo. Kadar se to dogaja, je dobro, da človeka pustimo pri miru, se ga ne dotikamo in smo samo od njem. Tresenje bo s časoma ponehalo in oseba se bo počutila boljše, čeprav verjetno utrujena od travme.

Otroci imajo sposobnost, da travmatične dogodke predelajo v igri: jih podoživljajo, spreminjajo in imajo kontrolo in moč nad njimi. Obenem pa se moramo zavedati, da otroci nimajo takega besednega zaklada in čustva težje opišejo v primerjavi z odraslimi. Poleg tega se lahko zgodi tudi to, da je travma tako velika, da enostavno nimamo besed. Naslednji dan je sin v igri večkrat podoživljal obisk v bolnišnici in šivanje, vendar je bil tokrat on zdravnik, on je bil tisti, ki rano umival, šival in zahteval od pacienta, v našem primeru mlajše sestre, da je čisto pri miru. Mogoče, slučajno a vsekakor zelo simbolno, se je sestra ulegla v kot in jo je brat obdal z blazinami, s tem je verjetno predstavil svoje občutke utesnjenosti in prisilne negibnosti. Tokrat pa je bil on zdravnik, on je imel kontrolo nad situacijo in posledično tudi kontrolo nad travmo.

Vsi smo in bomo doživeli travmatične izkušnje, o tem ni dvoma, razlika pa je v tem, kako jo bomo predelali. Pri otroški psihoterapiji se poslužujemo naravne zmožnosti otrok, da travme predelujejo preko igre. Običajno pa vzrok ali travmatičen dogodek ni tako jasen, kot je opisani, ki se je zgodil mojemu sinu. Otroci lahko travme izkazujejo z različnimi neprimernimi vedenji, kot so izbruhi jeze ali zapiranje vase, pretiran jok ob navidezno nepomembnih dogodkih, pretiran strah ali strah brez jasnega vzroka. Vedno pogosteje opazimo otroke in mladostnike, ki so veliko/preveč časa na računalniku ali telefonu. Vse to so lahko znaki, da je razvoj skrenil z normalne poti. Če se vam zdi, da se to dogaja pri vašem otroku, se poskušajte dati v njegove čevlje, predstavljajte si, kako je njemu v tem trenutku, katere so njegove potrebe in kaj bi vi potrebovali, da bi se boljše počutili, če bi bili na njegovem mestu. Obenem pa imejte v mislih, da imajo tudi otroci lahko »slab dan« in so slabe volje, jezni ali žalostni. Neprimerno vedenje pa še ne pomeni avtomatično travme.

Viri: Levine (1997). Waking the Tiger: Healing trauma. North Atlantic Books

Fotografija: Photo by Gabby Orcutt on Unsplash