Blog

Predstavljajte si, da so vaši možgani enonadstropna hiša. V pritličju sestavljata možgane možgansko deblo in limbični sistem; znanstveniki menijo, da so nižja možganska področja primitivnejša, ker so odgovorna za osnovne funkcije (na primer dihanje in mežikanje), za prirojene reakcije in impulze ter za močna čustva (na primer jeza in strah). Ko nagonsko odskočite pred drvečim avtomobilom, posel opravijo vaši možgani v pritličju. Tudi jeza z drugimi močnimi čustvi in telesnimi funkcijami prihaja iz možganov v pritličju. Možgani v prvem nadstropju so povsem drugačni, sestavlja jih možganska skorja in omogočajo širši pogled na svet. Zaradi svoje zapletenosti so odgovorni za lastnosti, ki jih hočemo videti tudi pri svojih otrocih: trezno razmišljanje in načrtovanje, domišljijo, nadzor nad čustvi in telesom, razumevanje samega sebe, empatijo in moralo. Naši možgani najboljše delujejo, ko sta pritličje in prvo nadstropje povezana. Zato moramo starši otroku pomagati, da zgradi in utrdi med nadstropjema metaforično stopnišče.

Dobre navpične integriranosti možganov pa ne moremo pričakovati zelo zgodaj, saj so možgani v pritličju ob rojstvu že zelo dobro zgrajeni, možgani v prvem nadstropju pa pred dvajsetim letom niso povsem zreli. Ta del možganov se razvije zadnji. Ker se možgani v prvem nadstropju šele gradijo, niso sposobni delovati ves čas, kar vpliva tudi na vsa želena vedenja.

Drugi vzrok, da otroci niso zelo dobri pri uporabi zgodnjih možganov je amigdala. Amigdala je del limbičnega področja v možganih v pritličju. Delo amigdale je hitra obdelava in izražanje čustev, posebej jeze in strahu. Ta del možganov vedno preži na nevarnost, lahko popolnoma prevzame nadzor nad možgani v prvem nadstropju in jih ugrabi. To povzroča, da delujemo, še preden premislimo. To je del možganov, ki vas spodbudi, da zavpijete »Stoj!«, ko vidite otroka, ki teče proti cesti. V določenih situacijah je dobro, da amigdala prevzame nadzor, običajno pa v normalnih, vsakdanjih situacijah ni tako. Na primer, ko planemo iz svojega avta in kričimo na nekoga, ker se pred nami obira. Ko nismo v nevarnosti, je bolje da premislimo, preden delujemo. Težava pa je, da se pri otrocih amigdala pogosto razvname in blokira stopnišče, ki nadstropji povezuje, kot da bi na stopnišče postavili ograjo in bi zaradi tega možgani v prvem nadstropju postali nedostopni.

Enako se dogaja, ko se kot težava pojavi strah. Predstavljate si aktivno sedemletnico, ki se noče naučiti voziti kolesa. Njena amigdala proizvaja toliko paralizirajočega strahu, da te dejavnosti ne bo niti poskusila. Tudi v takem položaju obstajajo številne različne metode. Starši jo lahko skušajo prepričati, da sprejem novega izziva prinaša nagrado; lahko priznajo svoje lastne strahove in se o njih pogovorijo; lahko ji celo za to, da premaga strah, ponudijo spodbudo.

Strašljiv izbruh otrokove jeze je eden najbolj neprijetnih izkušenj starševstva. Večino staršev so učili, da obstaja en sam dober način odzivanja na jezo: da jo preziramo. Ko pa spoznamo delovanje možganov, lahko razumemo, da obstajata dva različna izbruha jeze: izbruh jeze v prvem nadstropju se pojavi, ko se otrok odloči, da se ga bo polastila jeza. Zavestno se odloči, da bo podivjal, s tem pa pritisnil na vas, da bo dobil, kar hoče. Kljub njegovi dramatičnosti in na videz iskrenim prošnjam lahko svojo togoto, če hoče, v trenutku ustavi. Če tem izbruhom jeze ne boste popuščali, se kmalu ne boste več redno srečevali z njimi. Ker je togota v prvem nadstropju namerna, se je otroci ne bodo več posluževali, ko bodo spoznali, da je neučinkovita.

Izbruh jeze v pritličju je nekaj povsem drugega. Otrok postane tako razburjen, da ni več sposoben uporabljati svojih možganov v prvem nadstropju. Stresni hormoni, ki preplavijo njegovo telo, povzročijo, da ne deluje noben del njegovih višjih možganov. Zato je vsaj začasno nesposoben nadzorovati svoje telo in svoja čustva ali uporabljati katero koli od miselnih vsebin višjega reda. Ko možgani vašega otroka ne delujejo integrirano, se morate odzvati popolnoma drugače. Ustrezen odziv na pritlično togoto je veliko bolj nežen in tolažeč. Najprej se moramo povezati z otrokom in mu pomagati, da se pomiri. To lahko pogosto dosežete s ljubečim dotikom in pomirjujočim tonom glasu. Če pa je šla stvar že tako daleč, da otrok lahko poškoduje sebe ali drugega ali kaj uniči, ga boste morda morali tesno objeti in mu mirno govoriti, medtem ko ga boste odstranili s prizorišča. Tedaj nima smisla govoriti o posledicah ali primernem vedenju. Ko se otroka polasti togota iz pritličja, preprosto ne more predelati nobene teh informacij, saj takšen pogovor zahteva delovanje možganov v višjem nadstropju. Ko se otrok pomiri, lahko spregovorite o primernem in neprimernem vedenju ter o vseh možnih posledicah. Poleg tega je takrat verjetnost, da bo vaš otrok ponotranjil lekcijo, večja, saj ste ga poučili, ko so bili njegovi možgani dojemljivi za učenje.

Od otrok je nerealno pričakovati, da bodo vedno razumni in da bodo obvladovali svoja čustva, sprejemali odločitve, premislili, preden bi delovali. Ali jim je zato vse dovoljeno? Seveda, ne. V bistvu daje to nam staršem celo več spodbude, da poskusimo pomagati našim otrokom razviti sposobnosti, ki se kažejo v primernem vedenju.

Viri:
Siegel, D. J. In Bryson T. P. (2014). Celostni razvoj otroških možganov, 2. izvod. Družinski in terapevtski center Pogled

Že objavljeno v Slomediji, 6. oktobra 2015