Blog

Ločimo dve vrsti strahov, prvi je strah, ki ima točno določen vzrok, ki je realen in se ga zavedamo. Osnovni namen straha je, da nam rešuje življenje, saj preprečuje, da bi počeli stvari, ki so nevarne. Vendar strah občutimo tudi takrat, ko naše življenje ni ogroženo npr. pred govornim nastopom ali pa, kadar imamo finančne težave. Ta vrsta strahu je normalna in preneha takrat, ko odpravimo vzrok strahu. Potem pa poznamo strah, ki nima pravega vzroka, ko oseba občuti negotovost, stalno pričakuje nekaj negativnega, brez dejanskega zunanjega razloga. Ob tem prihaja tudi do močnih vegetativnih oz. telesnih reakcij, kot so pospešen srčni utrip, razbijanje v prsih, pospešeno dihanje, drhtenje, povečano potenje ...

Pogosto je težko ločiti med tem, kdaj je strah še »normalen« in kdaj je prešel v anksiozno motnjo. Anksioznost se namreč kaže v različnih oblikah, kot so panični napadi, fobije, socialna anksioznost in generazlirana anksiozna motnja.

Panični napadi se pojavljajo nenadoma, brez predhodnih opozorilnih znakov in pogosto brez vidnega zunanjega vzroka ali povoda. Oseba ima močne telesne reakcije, kot so bolečine v prsih, mravljinci ali bolečine v rokah, potenje, palpitacije (močno in neredno bitje srca), občutek dušenja, slabost. Ta občutja so lahko tako močna, da je oseba prepričana, da ima srčni napad, da bo umrla ali da se ji bo »zmešalo«. Ti tako močni telesni občutki porajajo občutke groze in strahu pred smrtjo.

O fobijah govorimo takrat, ko prihaja do zelo močnega strahu pred določenim predmetom, živaljo ali situacijo. Pri fobijah je količina strahu glede na situacijo neprimerna. Oseba se zaradi tega lahko začne izogibati vsakodnevnim aktivnostim in je kvaliteta njenega življenja oškodovana.

Pri socialni anksioznosti opazimo pretiran strah pred vsakodnevnimi socialnimi situacijami. Oseba se boji mnenja drugih o njej in kako jo mogoče sodijo ali obsojajo za njena dejanja in vedenje. Predvsem se boji, da bi se osramotila ali osmešila pred drugimi. Ti strahovi so tako močni, da se posameznik začne izogibati socialnim situacijam in medosebnim stikom.

O generalizirani anksiozni motnji pa govorimo, ko ima oseba v vseh situacijah pretirane in nerealistične strahove, tudi takrat ko dejansko ni zunanjega vzroka.

Simptomi so glede na vrsto ansioznosti različni, generalizirani simptomi pa vključujejo:
- strah, paniko, nelagodje in vznemirjenost,
- težave s spanjem,
- mrzle ali potne roke ali stopala,
- plitko dihanje,
- palpitacijo srca,
- nezmožnost se umiriti in se sprostiti,
- suha usta,
- otrple ali mravljinčaste roke ali noge,
- mišično napetost,
- slabost.

Vzroki, ki lahko privedejo do anksiozne motnje so različni in jih v grobem delimo na biološke (kot so genetski dejavniki), okoljske in psihološke dejavnike.

Med psihološkimi dejavniki so predvsem pomembne neučinkovite strategije obvladovanja stresa; na primer rigidno, ne fleksibilno reševanje problemov, zanikanje, izogibanje težavam, namesto da bi jih reševali, impulzivnost in zelo visoka pričakovanja do samega sebe. Vsi ti dejavniki so povezani z višjo anksioznostjo. Tudi pesimističen pogled na svet in bodočnost se močno povezuje z anksioznostjo. Pomembno je tudi, kako se počutimo in kako se odzivamo na negativne povratne informacije, saj jih nekateri sprejemajo kot osebno žalitev in kritiko, drugi pa kot priložnost za rast in razvoj.

V primeru blage anksioznosti, ki ne ovira vsakdanjega fukcioniranja, si lahko pomagamo sami npr. z avtogenim treningom in drugimi sprostitvenimi tehnikami. Pomembno je tudi, da se začenjamo spoprijemati s težavami, raje kot pa da bežimo pred njimi. Ko pa anksioznost postane zelo močna in nas v našem življenju omejuje, je smiselno, da poiščemo pomoč.

Že objavljeno v Slomediji 9. februarja 2016

Viri
12 Signs You May Have an Anxiety Disorder. http://www.health.com/
Anxiety & Panic Disorders Health Center. http://www.webmd.com/