Blog

Prvi november je dan, ko se spomnimo naših pokojnih, a je lahko dan, ko pogledamo v svoje življenje. Samozavedanje je darilo, ki nam omogoča, da smo v življenju polno prisotni. Obenem pa prihaja z zelo visoko ceno: to je strah pred smrtjo. Naš obstoj je zasenčen z zavedanjem, da bomo rasli, se razvijali, se starali in neizogibno umrli.

Večina ljudi se boji globoko pogledati v lastno minljivost, saj to vzbuja zelo velik strah. Nekateri so bili celo prepričani, da je nevarno in nepotrebno zavedati se lastne smrti, tako nevarno kot, da zremo v sonce. Res ni dobro, da bi gledali v sonce, a je pa dobro, da se vsaj občasno zavedamo lastne smrti. Ker prepogosto živimo, kot da bi imeli na razpolago neskončno veliko.

Cilj seveda ni ta, da ostanemo s strahom pred smrtjo, pač pa da zaradi strahu spremenimo svoje življenje. Tako kot v Dickensovi Božični pesmi, se neusmiljeni Scrooge spremeni na bolje, potem ko mu duh prihodnosti pokaže njegov pogreb. Zavedanje o smrti nam pomaga, da polno živimo svoje življenje in postanemo to, kar smo. Ideja, da »postanemo to, kar smo« je globoko povezana z Nietzschejem in njegovimi citati: » Porabiti svoje življenja do konca« in »Umreti ob pravem trenutku«. Vsi ti citati govorijo o tem, da izpolnimo svoje potenciale, izživimo svoje življenje do zadnjega, živimo polno, pogumno in smiselno. In takrat, šele takrat se umrimo brez obžalovanj.

Da bi si odgovorili, ali živite smiselno svoje življenje, si lahko zastavite vprašanje: Ali bi bili zadovoljni, če bi svoje preteklo leto živeli ponovno in ponovno v neskončnost? Ali imate veliko obžalovanja in neprijetnih dogodkov? V primeru, da niste zadovoljni s svojem življenjem, je smiselno, da zadeve spremenite in posvetite več časa in pozornosti tistim aktivnostim, ki vas veselijo in dajejo vašemu življenju smisel. Obžalovanja so tista, ki dajejo našemu življenju grenkobo, ko se zavedamo, da nismo izpolnili svojih potencialov ali poskusili določenih stvari, običajno zaradi strahu. Pogosto tudi ugotovimo, da smo zelo veliko pozornosti posvečali nepomembnim stvarem, pozabili pa smo na medčloveške odnose. Lahko bi se tudi vprašali, kaj vam je bolj pomembno pospravljena hiša ali čas z vašimi bližnjimi; kavč poln drobtinic ali stiskanje pod odejo in gledanje filma; strgane hlače ali smeh otrok med igro.

Med najbolj pomembnimi idejami, s katerimi se lahko spopademo s strahom pred smrtjo, je zavest o vplivu, ki ga imamo na druge osebe. Podobno kot takrat, ko vržemo kamen v vodo in lahko gledamo koncentrične kroge, ki se oddaljujejo od sredine ter postajajo vse večji in vse manj vidni. Enako je z vplivom, ki ga imamo na druge ljudi, ki se lahko prenaša iz enega na drugega in lahko ostaja tudi več generacij. To, da pogosto nezavedno pustimo za seboj pečat in da imamo pozitiven vpliv na ljudi okoli nas in posledično tudi na njihove otroke in mogoče na otroke njihovih otrok, je odgovor za tiste, ki trdijo, da je naše življenje brez pomena in vpliva. Tu ne govorimo o te, da pustimo svoje ime ali gene, ampak o naših izkušnjah, znanju, modrosti … Na misel mi prihaja park z igrali v Münchnu, ki ga je oče uredil za otroke po smrti svoje hčerke, kot spomin nanjo. Kamenje je bilo gladko od plezanja in igranja, otroci pa so uživali v skrivanju med grmovjem in guganju na gugalnicah. Ne poznam njegovega imena ali imena hčerke, ampak vem, da je to njegovo dejanje osrečilo veliko otrok.

Globoko zavedanje smrti je vedno povezano z grozo, obenem to naredi življenje bolj ganljivo, dragoceno in bolj vitalno. Razumevanje, resnično razumevanje našega kratkega življenja, privede do tega, da cenimo vsak njegov trenutek. Ne samo do tega, da delimo skupne trenutke, ampak da postanemo bolj sočutni do sebe in do vseh živih bitji.

Viri:

Yalom, I. D. (2008). Staring at the sun. Piaktus