Blog

Travma vključuje enkraten dogodek ali ponavljajoče se dogodke, ki posameznika prevzamejo do te mere, da mu zmanjka moči, da bi se soočil oz. konstruktivno reagiral v določeni težki situaciji. Kako hude so posledice travme je v veliki meri odvisno od naše zaznave dogodkov. Drugače povedano: kako bo travma vplivala na nas, ni odvisno samo od objektivnega dogodka, pač pa tudi od nas in naše zaznave. Enak dogodek lahko na nekoga vpliva zelo travmatično, na drugega pa ne. 

Nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in se lahko pojavi kasneje v enaki obliki in intenziteti kot takrat, ko se je zgodila. Ob nepredelani travmi so spomini in čustva zelo živi in osebi se lahko zazdi, da se travmatična izkušnja ponovno dogaja. V takem primeru govorimo, da je travma nepredelan  introjekt. Oseba, ki je doživela hudo travmo, pogosto spremeni in reorganizira  svoje življenje, da bi se izognila situacijam, ki jo spominjajo na travmatičen dogodek.  Zaradi tega pogosto trpi kvaliteta življenja.  
Posamezniki lahko ob podobni travmi reagiramo različno. Kako se bomo vedli, je odvisno od našega "okna tolerance". Vsak posameznik ima različno veliko okno tolerance oz. različno zmožnost prenašanje čustvene, fizične in psihološke travme; to je naša odpornost na travmo, pri kateri bomo še razumsko reagirali. Ko pa je travma prehuda in je intenziteta čustev in drugih občutij enostavno premočna, se oseba želi rešiti situacije z bojem ali  begom. V določeni situaciji se oseba podzavestno odloči, ali je bolje, da pobegne ali pa se bojuje. 
Najhujše posledice travme pa se zgodijo takrat, ko se oseba ne more izogniti travmi niti z bojem in niti z begom. V tem primeru otrpne in ne stori ničesar, obenem pa skuša ne čutiti ničesar in upa, da bo dogodek čim prej minil. Pogosto žrtve travme krivijo same sebe, češ: zakaj niso reagirale, kričale, klicale na pomoč ali kako drugače skušale prekiniti travmo. To, da otrpnemo, je normalna reakcija vsakič, ko je travmatičen dogodek prehud in je brezizhoden. Nekatere teorija pravijo, da smo to razvili kot obrambni mehanizem, saj bi lahko z uporom še poslabšali svoj položaj in tako doživeli še hujšo travmo. Ko otrpnemo, zmrznemo in ne reagiramo; to pomeni, da je bila travma tako huda, da je presegla vse naše zmožnosti reagiranja v situaciji. 
Najtežje je predelati prav te travme. Pogosto jih lahko celo "izbrišemo" iz zavestnega spomina in jih potlačimo. Travma pa še vedno vpliva na naše življenje. 
Nepredelana travma ostaja v enaki obliki kot takrat, ko je nastala. Spomin je zelo živ, čustva, lahko tudi naše zaznave (vonjav, svetlobe, …), so popolnoma enaka kot takrat, ko se je travma zgodila. To pa pomeni, da se lahko ob spominu na travmo zgodi retravmatizacija oz. ponovna travma. Ko dogodek predelamo, pa se s časom začne spreminjati. Naše čustvene reakcije ob spominu niso več tako močne in začenjajo polagoma bledeti, tudi spomin se počasi spreminja. 
Ne predelana travma vodi v post travmatske stresne motnje (več o tem v naslednjem članku).

Travmo lahko predelamo s terapijo, pri tem nam je lahko v pomoč tehnika brainspotting, ki pomaga pri predelavi psihološke travme. Lahko pa travmo predelamo tudi s pomočjo terapije z živalmi.