Blog

Pri svojem delu se pogosto srečujem z učenci, ki imajo v šoli težave, ker se ne znajo učiti. Največkrat se ti otroci učijo snovi na pamet; to je sicer za nekatere učne vsebine neizogibno – denimo za nepravilne angleške glagole, poštevanko, pesmice itd., - večji del snovi pa se lahko naučimo z razumevanjem, tudi ko gre za matematične formule. Seveda moramo pri učenju ponavljati, to je neizogiben del procesa pomnjenja, dejstvo pa je, da se bomo snovi, ki jo razumemo, hitreje naučili in kasneje pozabili, za razliko od snovi, ki smo se je samo naučili na pamet.

Pomembno je, da se učenci naučijo dobro brati. Pri pomnjenju poznamo dva procesa: delovni in dolgoročni spomin. Preko delovnega spomina se podatki shranjujejo v dolgoročnem spominu; šele takrat lahko trdimo, da smo si nekaj zapomnili. V delovnem spominu, - že samo ime pove -, aktivno upravljamo z informacijami; npr. izračunamo matematično operacijo: koliko je 738 manj 49? Delovni spomin lahko naenkrat ohrani le omejeno količino podatkov. V primeru da otrok ni osvojil in avtomatiziral branja, bo določen del delovnega spomina porabil za branje oz. ga z njim napolnil in zaradi tega bo manj prostora za tiste informacije, ki bi si jih moral otrok zapomniti. Zaradi tega je pomembno, da se otroci naučijo dobro brati, saj si bodo tako snov zapomnili lažje in hitreje.

Ko se otroci učijo, naj berejo potiho; ko pa se učijo brati, naj berejo na glas. Ko beremo na glas, vsi beremo počasneje, ko pa se želimo čim hitreje naučiti določene snovi, je glasno branje neučinkovito, saj nam vzame več časa.

Znanstveniki so zavrgli zelo razširjeno teorijo o učnih slogih. Večkrat smo zasledili, da obstajajo vizualni, slušni in kinestetični (gibalni) učni slog: vizualni tip učenca naj bi se najboljše in najhitreje učil iz vizualnega materiala, slušni tip učenca naj bi bil najbolj uspešen s poslušanjem, kinestetični pa z izvajanjem določene aktivnosti. Raziskave pa so nasprotno pokazale, da naši možgani ne delujejo na tak način. Res je, da si nekateri ljudje jasneje zapomnijo slike, drugi pa zvoke. Dejstvo pa je, da moramo uporabljati vse te sloge, da se snovi naučimo; ne moremo si npr. slušno predstavljati oblike Slovenije, lahko pa jo narišemo ali pokažemo na zemljevidu. Moramo si jo torej zapomniti vizualno. Podobno velja za vse druge aktivnosti: ne moremo se na vidni način naučiti voziti avto ali si zavezati vezalke, to lahko naredimo samo z vajo. Poleg tega vse to ni zelo uporabno pri pouku. Učitelji si želijo, da bi se učenci naučili pomena oz. bistva snovi, ne zanima jih, da se snovi naučijo vizualno, slušno ali kinestetično. Izvedena je bila tudi raziskava, pri kateri so ljudem z različnim slogom na različne načine predstavili dražljaje. Če bi učni slogi obstajali, so izvedenci predvidevali, da, bi si morali ljudje z vidnim slogom bolje zapomniti vidni material in slabše zvočnega ter obratno, da si bodo posamezniki s slušnim slogom bolje zapomnili zvočni material in slabše vidnega. Rezultati pa so pokazali, da med skupinama ni prihajalo do razlik. Dejansko: ko ljudem naročamo, naj si zapomnijo določeno besedo oz. podatek, od njih želimo, da si zapomnijo pomen, ne pa zvok ali sliko.

Med ljudmi seveda obstajajo razlike, nekateri si lažje predstavljajo vidne, drugi pa slušne informacije, dejansko pa ne prihaja do razlik v znanju, glede na način, kako nam je neka snov ali vsebina predstavljena.

Pri učenju je pomembno, da si pridobimo isto informacijo, če je to mogoče, iz več zaznavnih kanalov: na vizualni, slušni in kinestetični način. Besedo »opera« si bomo bolje zapomnili, če si bomo dejansko ogledali opero v gledališči, kot pa če bi se pomena le naučili na pamet. To pa zaradi tega, ker smo informacijo bolje osmislili jo bolje razumeli – to je bistvo učenja. Pri učenju si lahko tudi izmislimo svoje primere ali znanje uporabimo v različnih kontekstih. To bo še dodatno poglobilo naše razumevanje snovi.

Označevanje z določenim učnim slogom (sebe ali učenca) je lahko celo zavajajoče in nevarno. Učenci, dijaki in študenti, ki so prepričani, da imajo določen učni slog, se lahko zavestno ali nezavedno nehajo zanimati za vsebine in učno snov, ki se ne ujema z njihovim učnim slogom. To lahko napoveduje na nekaterih področjih neuspeh, zaradi tega, ker se učenec neha truditi in se učiti nekaterih snovi. To, da učni slogi ne obstajajo, je dejansko dobro, saj pomeni, da se lahko učimo na različne načine in z različnimi strategijami.

Že objavljeno v Slomediji 20. oktobra 2015

Viri:

Marshik, T. (2015). Learning styles ànd the importance of critical self-reflection. TEDxUWLaCrosse
Oxenham, S. (2015). Believe it or not, "learning styles" don't exist. http://bigthink.com/
Oxenham, S. (2015). Why the Widespread Belief in 'Learning Styles' Is Not Just Wrong; It's Also Dangerous. http://bigthink.com/