Blog

Večina staršev želi najboljše za svoje otroke, pogosto pa ne vemo, kako se lahko na najboljši način odzovemo v nekaterih situacijah. Med seboj se precej razlikujemo glede tega, kakšne zahteve imamo do otrok in kako mu postavljamo. Poznamo dve temeljni dimenziji vzgojnega sloga staršev: zahtevnost - nezahtevnost in odzivnost - neodzivnost. Iz kombinacije teh dimenzij dobimo štiri vzgojne sloge: avtoritarni, permisivni, avtoritativni in nevpleteni.

Za avtoritarni slog sta značilna zahtevnost in neodzivnost na otrokove potrebe in interese. Avtoritarni starši postavljajo pred otroka veliko zahtev, tudi take, ki so neprimerne za njegovo starost, zelo malo komunicirajo z njim in so mu razmeroma nenaklonjeni. Od otroka pričakujejo, da uboga “na besedo“ in svojo voljo uveljavljajo s kaznovanjem. Ta vzgojni slog je bil značilen predvsem v preteklosti, ko so le starši vedeli, kaj je dobro za otroka, otrok pa je imel le malo izbire. Nekateri starši ga pa uporabljajo še vedno. Otroci takih staršev imajo po navadi nižjo samopodobo, pogosto bodo sledili avtoriteti, pri njih najdemo pogosteje čustva, kot so strah in žalost. Vsekakor, ko pogledamo, kako se ti otroci znajdejo v življenju, so na splošno bolj uspešni kot otroci, ki so zrasli v permisivni ali neodzivni družini.

Permisivni starši so do otrok nezahtevni, vendar odzivni. Sama sem doživela, da mi je 14 letni fant grozil, da me bo pretepel, pred tem pa se jih je 5 “spravilo“ nad eno dekle. Ko sem dogodek povedala njegovemu očetu, pa ga je začel braniti, češ da ga moramo razumeti. Seveda nisem mogla razumeti, niti vedenja fanta, še toliko manj pa očetovega opravičevanja. Permisivni starši postavljajo otroku malo zahtev in omejitev, pustijo mu, da dela kar hoče, tudi v škodo drugim, le malo ga nadzorujejo, so popustljivi. Otrok ima zato težave pri nadzorovanju svojih čustev, vedenja, mu ni mogoče ugoditi, je nasprotovalen, če njegove potrebe in zahteve niso takoj zadovoljene. Taki otroci so pretirano zahtevni in odvisni od drugih, konfliktni in egocentrični, težave imajo v šoli in le malo časa vztrajajo pri različnih dejavnostih, razen če te ne zadovoljujejo njihovih potreb. S starostjo se težave samo stopnjujejo in se lahko nadaljujejo tudi v odraslosti. Kot odrasli so pogosto nesamostojni, ne znajo vzdržati pritiska in frustracije. Boljše pa je, če se otrok nauči vzdržati frustracijo že od majhnega. Posledice, ki jih bo nosil kot otrok, ko mu ne boste dovolili pojesti drugega sladoleda, bodo relativno majhne, če jih primerjamo s frustracijo in posledicami, ko gremo na pogovor za službo. Če nismo bili navajeni vzdržati stresa in ne zaupamo vase, je lahko taka frustracija enostavno preveč in se raje sploh ne udeležimo razgovora za službo, kot pa da bi se soočili z neprijetnimi občutki. S tem, da starši počnejo večino stvari za otroka, mu tudi na podzavesten način sporočajo, da on teh stvari ne zna narediti oz. jih ne zna narediti dovolj dobro. Verjetno to ni bil njihov namen, a pogosto ti otroci enostavno ne verjamejo vase in v to, da stvari zmorejo.

Nevpleteni slog vključuje kombinacijo nezahtevnost in neodzivnosti do otroka. Starše otrok ne zanima ali pa ga celo zavračajo. Otroci, ki se razvijajo v takih okoliščinah, imajo težave vzdržati frustracijo, saj imajo težave pri uravnavanju svojih čustev, ne postavljajo si ciljev, imajo veliko težav v šoli, imajo težave s sovrstniki in pri njih najdemo največ antisocialnega vedenja.

Najbolj primeren slog je avtoritativni, ki vključuje jasne meje in zahteve, prilagojene glede na otrokovo starost in odzivnost, ter ljubezen staršev do otroka. Starši so dosledni pri postavljanju mej otrokovemu vedenju, hkrati pa upoštevajo njegove potrebe. Ti otroci so načeloma najbolj samozavestni, prevladujejo pozitivna čustva, so neodvisni, radi se učijo novih stvari in so prilagodljivi.

Otrokov razvoj seveda ni odvisen samo od vzgojnega sloga staršev, pač pa prihaja do interakcije med vzgojnim slogom in značilnostmi otroka. Poleg tega ni pomembno, ali se vedno odzivamo z avtoritativnim slogom, saj smo tudi mi samo ljudje in smo občasno neprespani, slabe volje ali nas boli glava. Vsi smo že popustili in otroku dovolili drugi sladoled, samo da nismo imeli kričanja ... ali pa smo postavili zelo trdo in ostro mejo, tudi takrat, ko dejansko ni bilo potrebno. Pomembno pa je, da pri vzgoji najpogosteje uporabljamo avtoritativni slog.

Že objavljeno v Slomediji 23. februarja 2016 

Viri: 

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Založba Rokus d.o.o.