Blog

Jeza je univerzalno čustvo in normalna reakcija na stres in frustracijo. Koliko jeze bomo občutili, je odvisno od obsega frustracije in koliko časa smo ji podvrženi. Občutimo jo tako v primernih kot tudi v neracionalnih in neprimernih trenutkih. Vse to je popolnoma normalno.

Poznamo veliko zmotnih prepričanj o jezi. Nekateri verjamejo, da je jeza slabo in nekoristno čustvo in da so tisti, ki jezo doživljajo, nemoralni ljudje. Drugi so prepričani, da je jeza nasprotje ljubezni in da je ne smemo izražati v družini in s prijatelji. Vse to seveda ni res.

V psihologiji smo se začeli izogibati izrazom pozitivna in negativna čustva: negativnih čustev ni. Vsako čustvo ima določeno funkcijo in je lahko človeku koristno. Obstajajo le prijetna in neprijetna čustva: jeza spada v zadnjo kategorijo. Jeza je zelo koristno čustvo, saj nam omogoča, da se postavimo zase in se branimo, ko je to potrebno. Osebe, ki jeze ne izražajo, počnejo stvari, ki ustrezajo drugim, obenem pa pozabljajo na svoje želje in potrebe. Zdravo izražanje jeze mora biti prilagojeno okoliščinam; občasno moramo znati svojo jezo zadržati in jo izraziti na socialno sprejemljiv način. Kot primer lahko vzamemo kričanje: to je lahko zelo primerno, ko nas nekdo fizično napade. Kričanje na nadrejenega, ki nam je storil krivico, pa ni najboljša rešitev, saj nas to lahko pelje v še večje težave. V taki situaciji je veliko boljše, če drugemu mirno povemo, kaj je narobe. V ekstremnem primeru, ko nadrejeni ne sprejema nobene kritike, mi pa si ne moremo privoščiti, da bi izgubili službo, je boljše, da jezo izrazimo na sprejemljiv način vsaj v svojem privatnem življenju. S tem bomo našo jezo izrazili, obenem pa ne bomo ogrozili svojega finančnega preživetja.

»Misel na en umor na dan, prežene zdravnika stran.« Theodore Rubin

Avtor citata je psihiater, ki želi povedati, da je izražanje jeze zdravo, njeno tlačenje ali zanikanje pa ima lahko patološke posledice. Tlačenje jeze ima za posameznika negativne posledice, ki se kažejo kot:
1. psihosomatska obolenja,
2. obračanje jeze proti sebi
3. projiciranje jeze na druge
4. agresivno vedenje
5. pasivna agresija.

1. O psihosomatskih obolenjih govorimo takrat, ko človek telesno zboli, vzrok pa je psihične narave. Ko namreč potlačimo jezo, se povečata stres in izločanje stresnih hormonov v našem telesu. Ti hormoni vplivajo negativno na naš imunski sistem. Izločanje stresnih hormonov na dolgi rok pa lahko oslabi delovanje našega imunskega sistema, kar lahko privede do različnih obolenj kot so glavoboli, kardiovaskularna obolenja, rak, povišan pritisk itd. Z izražanjem jeze pa se izločanje stresnih hormonov zmanjša, kar pozitivno vpliva na naš imunski sistem.

2. Tisti posamezniki, ki jezo ponotranjijo, jo začnejo obračati proti sebi - postanejo samouničevalni. Ta pojav je zelo pogost predvsem pri depresiji in pri občutkih manjvrednosti. V skrajnih primerih lahko to privede celo do samomorilnih teženj.

3. Posamezniki, ki tlačijo jezo, jo pogosto projicirajo na druge. Drugače povedano: svojo jezo »dajo« drugim ljudem, da se oni ukvarjajo z njo. Sami sebe občutijo kot mirne, kot jezne in napadalne pa doživljajo druge ljudi. S tem zaznavajo okolje kot tuje in nevarno. Na druge ljudi lahko reagirajo z agresivnostjo ali pa postanejo sumničavi in jih postane strah. To pogosto privede do začaranega kroga, ki posameznika pripelje v bedno situacijo.

4. Pri osebah, ki dalj časa tlačijo jezo, lahko pride do močnega in neprimernega izbruha jeze. Svoje jeze nimajo več pod kontrolo in se lahko spravijo fizično nad drugega ali nase. Pogosta je primerjava z ekonom loncem, v katerem se dolgo časa nabira pritisk, v določenem trenutku pa izbruhne - poči. Do tega, da »poči« posameznik, lahko privede že malenkost, saj se jeza nabira dalj časa. Taki posamezniki imajo težave z nadzorovanjem svojih impulzov in so lahko uničevalni. Pogosto delujejo tudi v nasprotju s svojimi interesi, saj niso sposobni izraziti jeze na socialno sprejemljiv način.

5. Nekateri ljudje se začnejo vesti pasivno agresivno, to pomeni, da svoje agresivne težnje ne izrazijo direktno, temveč s posrednim oviranjem drugega. Tipični primeri pasivne agresivnosti so: zamujanje, pozabljanje, odlašanje in provociranje. Namen tega je v drugemu vzbuditi občutke krivde in slabe vesti ter ga s tem kaznovati. Namesto, da bi problem direktno obravnavali, se pogosto postavljajo v vlogo žrtve in od drugih zahtevajo, naj jim pomagajo. Po navadi se jim ljudje začnejo izogibati, tako v službi kot tudi v partnerskem odnosu.

Izražanje jeze na socialno sprejemljiv način je zdravo, saj nam omogoča, da rešujemo spore in zmanjšamo frustracijo. Poleg tega nam omogoča, da se postavimo zase in se branimo, ko je to potrebno. Pogosto zaznavamo jezo na vse ali nič, naučiti pa se moramo prepoznavati različne stopnje jeze in pravilno reagirati, še preden nas jeza preplavi.

Že objavljeno v Slomediji v torek 2.12.2014

Foto by: Gabriella Fabbri